Izvedeni finančni instrumenti - vrste, definicije in uporaba

Izvedeni finančni instrumenti - vrste, definicije in uporaba

Izvedeni finančni instrumenti so pogodbe med dvema strankama, katerih vrednost temelji na ceni dogovorjenega osnovnega instrumenta. Osnovni instrumenti so lahko valute, obrestne mere, vrednostni papirji, blago in delniški indeksi. Izvedeni finančni instrumenti se pogosto uporabljajo za zavarovanje pred tveganji, kar vam tudi želimo predstaviti v nadaljevanju. Izvedene finančne instrumente lahko uporabljamo za zavarovanje pred tveganji, trgovanje (špekuliranje) in arbitražo. Pri trgovanju prevzemamo tveganje z namenom doseganja zaslužka. Arbitražo pa izvajajo predvsem finančni posredniki, ko poskušajo ustvarjati zaslužke brez prevzemanja tveganj (nakupi in prodaje med različnimi trgi ali različnimi instrumenti). V nadaljevanju se bomo osredotočili na uporabo izvedenih finančnih instrumentov za zavarovanje pred tveganji, saj je to najpogostejši razlog za njihovo smotrno uporabo med bankami in podjetji.

 

Izvedeni finančni instrumenti se lahko uporabljajo za upravljanje tveganj (zavarovanje pred tveganji) ali pa tudi za prevzemanje tveganj z namenom ustvarjanja dodatnega zaslužka (špekuliranje).

Trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti je pogojeno s spremembami cen osnovnega instrumenta. V primeru nespremenljivosti cene osnovnih instrumentov ni potrebe po zavarovanju, po drugi strani pa tudi ni možnosti za špekuliranje. Pogoj za njihovo uporabo je torej velik in likviden prompten trg z osnovnim instrumentom ter volatilnost cen.

Najpogosteje uporabljeni izvedeni finančni instrumenti so terminski posli, terminske pogodbe, zamenjave in opcije.

Kot že v uvodu navedeno obstajajo zelo raznovrstni izvedeni finančni instrumenti, ki omogočajo zavarovanje pred še bolj raznovrstnimi tveganji. Da pa namen poučnega članka ne bi ušel iz rok, se bom tokrat osredotočil zgolj na osnovne instrumente, ki omogočajo zavarovanje pred valutnim in obrestnim tveganjem. Seveda velja podobna logika in tudi zelo podobni instrumenti za zavarovanje drugih finančnih tveganj.

Zavarovanje pred valutnim tveganjem

Zavarovanje pred valutnim tveganjem Valutno tveganje lahko preprosto opredelimo kot tveganje nastanka izgube zaradi sprememb tečajev tujih valut. Pojavi se v tistem delu poslovanja, ki je posredno ali neposredno povezan s tujimi valutami. Nastane zaradi valutne neusklajenosti terjatev in obveznosti. Izpostavljenosti valutnemu tveganju se pokaže kot vpliv nihanja valutnih tečajev na denarni tok, dobiček in tržno vrednost podjetja. Pri ugotavljanju izpostavljenosti in upravljanju valutnega tveganja je vsekakor pomembno opredeliti tudi časovno izpostavljenost. V daljšem časovnem obdobju so tveganja večja. Podjetja in banke, ki poslujejo na mednarodnih trgih, se dobro zavedajo, da lahko spremembe deviznih tečajev močno vplivajo na njihov finančni rezultat. Z uporabo izvedenih finančnih instrumentov se lahko izognejo nepričakovanim izgubam zaradi spremembe tečaja in učinkovito upravljajo valutno tveganje. V nadaljevanju vam bom predstavil najpogosteje uporabljene valutne izvedene finančne instrumente: valutni terminski posel, valutno zamenjavo, valutno terminsko pogodbo in valutno opcijo.

Valutni terminski posel

Valutni terminski posel (FX Forward) je zavezujoč dogovor med banko in njeno stranko o nakupu ali prodaji določenega zneska tuje valute po terminskem tečaju, ki je določen ob sklenitvi posla. Poravnava dogovorjenih zneskov (nakup ene in plačilo druge valute) poteka na dogovorjeni dan v prihodnosti. Pri tem bi posebej poudaril, da terminski tečaj ni napoved tečaja v prihodnosti, temveč je izračunan iz promptnega tečaja in razlike obrestnih mer vključenih valut. Terminski tečaj je seveda zelo pomemben, saj bo od njega odvisno vaše plačilo v prihodnosti. Vendar se ne bi preveč obremenjeval s teoretičnim izračunom terminskega tečaja. V praksi boste zaradi slabih vhodnih podatkov z izračunom naredili več škode kot koristi. Kaj vam bo pa pomagal teoretično izračunani tečaj? Bolje, da pokličete tri banke in pač posel sklenete z najboljšim ponudnikom. Vhodni podatki, ki jih lahko vi pridobite, in jih v dobri veri vstavite v formulo, so daleč od pravih tržnih tečajev. Pa tudi arbitraže med instrumenti ožijo razlike med nakupnimi in prodajnimi tečaji. Vaš izračuni tečaj bo lahko preveč odstopal od tržnega tečaja, po katerem lahko dejansko sklenete posel. Verjetno je potrebno poudariti tudi to, da banka kotira tečaje, po katerih lahko sklenete posel. V tej ceni (nakupni ali prodajni) so torej vključeni vsi stroški in zaslužki banke, dodatnih provizij ni. Pri terminskem poslu se stranki tudi individualno dogovorita za znesek in tudi datum dospetja. Terminski posli so najpreprostejši izvedeni finančni instrumenti. Več o terminskem poslu lahko preberete tudi v članku Valutni terminski posel.

Terminski posel – primer uporabe

Izvozno podjetje je sklenilo prodajno pogodbo za izvoz stroja z ameriškim kupcem. Pogodbena cena je 1 mio. USD, rok plačila en mesec po dobavi stroja. Ker podjetje pričakuje, da bo za dokončanje stroja in njegovo dobavo potrebovalo še dva meseca (ter da bo kupec plačal stroj šele en mesec po dobavi) bo podjetje z banko sklenilo terminski posel z dospetjem treh mesecev. V praksi bo sklenilo terminski posel na točno določen datum pričakovanega priliva dolarjev. Terminski tečaj je namreč odvisen od števila dni do poravnave posla.

Valutna zamenjava

Valutna zamenjava (FX Swap) je zavezujoč dogovor med banko in njeno stranko o dveh nasprotnosmernih valutnih poslih, pri katerih ima en posel dospetje čez dva dni, drugi posel pa ima dospetje v prihodnosti. Ravno zaradi tega pravimo, da je valutna zamenjava kombinacija promptnega (Spot) in terminskega (Forward) posla. Ta dva posla v praksi imenujemo tudi dve nogi valutne zamenjave. Če s prvim poslom določeno valuto prodajamo, jo z drugim poslom kupimo nazaj. Stranki se individualno dogovorita za znesek in dospetje posameznih nog. Pri tem poslu pride tudi do dejanskega plačila dogovorjenih zneskov, tako po prvi, kot po drugi nogi. Zamenjava obrestnih mer ni instrument, ki bi omogočal zavarovanje pred valutnim tveganjem, temveč se uporablja za upravljanje likvidnosti (spreminjanje likvidnosti iz ene valute v drugo) ali pa za prilagajanje dospetja v preteklosti sklenjenega terminskega posla. Banke uporabljajo valutne zamenjave tudi za prilagajanje dospetij med različnimi instrumenti.

Valutna zamenjava – primer uporabe

Izvozno podjetje (iz prejšnjega primera) po enem mesecu pričakuje, da bo za izdelavo stroja potrebovalo dodaten mesec. Zaradi tega bo tudi dobava zamujala in plačilo stroja bo mesec kasneje od načrtovanega. Kaj zdaj? Kaj naj sedaj naredi podjetje, ki je ob sklenitvi prodajne pogodbe sklenilo tudi terminski posel z banko, da bi zavarovalo svoje prihodnje plačilo v tuji valuti? Nič posebnega. Le z isto (ali tudi drugo) banko mora skleniti valutno zamenjavo. S prvo nogo zamenjave bo podjetje kupilo dolarje (ki jih je prej terminsko prodalo) in jih z drugo nogo prodalo z dnem, ko dejansko pričakuje priliv. Profesionalci rečejo, da bo podjetje sklenilo Sell/buy swap na dolarje (seveda z ustreznimi datumi poravnave).

Valutna terminska pogodba

Terminska pogodba (Futures Contract) je pogodba o nakupu oziroma prodaji standardne količine in kakovosti nekega natančno opisanega sredstva na določen, standardiziran dan v prihodnosti, dobavljenega na določeno mesto po ceni, določeni v trenutku sklenitve posla. S terminskimi pogodbami se trguje izključno na borzah. Ključna značilnost terminskih pogodb je njihova standardizacija. Le-ta se nanaša na količino blaga oziroma finančnega instrumenta, dospetje, kvaliteto blaga, kraj in čas dobave in način prenehanja terminske pogodbe. Prednost standardizacije je predvsem v zmanjševanju transakcijskih stroškov trgovanja, saj se kupcem in prodajalcem ni potrebno ob vsaki sklenitvi posla dogovarjati o posameznih elementih pogodbe, temveč se dogovorijo le o ceni posamezne terminske pogodbe. Zaradi standardne specifikacije je v domeni pogodbenih strank samo določitev cene. Standardiziranost vodi k visoki likvidnosti trga terminskih pogodb. S terminskimi pogodbami se vedno trguje na organiziranem trgu – borzi. Borze imajo natančna pravila, ki določajo članstvo in poslovanje, da bi na ta način zagotovile kar največjo mero tržne učinkovitosti. Posli se sklepajo brez fizične prisotnosti blaga. Veljavnost terminske pogodbe pa nastane šele z njihovo registracijo pri obračunski hiši. Takrat razpade osnovna tržna pogodba med kupcem in prodajalcem na dve samostojni pogodbi. Na drugo stran pogodbenega razmerja vstopa obračunska hiša, ki garantira izpolnitev obveznosti. Obračunska hiša je torej nasprotna stranka za vse sklenjene terminske pogodbe. Kreditno tveganje nasprotne stranke je pri terminskih pogodbah minimalno. To je tveganje stečaja borze.

Terminska pogodba – primer uporabe

Izvozno podjetje (iz prvega primera) ima slabo bonitetno oceno, zato banke ne želijo sklepati terminskih poslov z njim. Podjetje se lahko v takem primeru odloči za zavarovanje svoje izpostavljenosti z nakupom Euro FX terminskih pogodb na CME.

Valutna opcija

Valutna opcija (Currency Option) je pogodbeno razmerje, ki daje kupcu opcije pravico in ne obveznost, da kupi ali proda določen znesek deviz po vnaprej dogovorjeni izvršilni ceni na (oziroma do) določenega dne v prihodnosti. Kupec opcije pridobi pravico, zato mora plačati banki premijo. Ta pravica velja le določeno časovno obdobje. Za prodajalca opcije pa je obveznost iz opcije neodložljiva. Izvršilno ceno določi kupec opcije. Izvršilna cena ima seveda velik vpliv na premijo. Ločimo dva tipa opcij: nakupne opcije (Call options) pri katerih pridobi kupec opcije pravico za nakup osnovnega instrumenta ter prodajne opcije (Put option), pri katerih ima imetnik opcije pravico do prodaje osnovnega instrumenta izdajatelju opcije. V splošnem obstajata tudi dva stila opcij. Pri evropskih opcijah ima imetnik opcije pravico, da opcijo izvrši samo na dan dospetja. Pri ameriških opcijah pa lahko imetnik opcijo izvrši na kateri koli dan, vključno z dnevom dospetja. Več o opcijah lahko preberete v članku Valutna opcija.

Valutna opcija – primer uporabe

Izvozno podjetje (iz prvega primera) pričakuje, da dolar v prihodnosti ne bo padal. Hkrati pa se mora zaradi internih politik vseeno zavarovati pred valutnim tveganjem. V takem primeru se podjetje ne bo odločilo za terminsko prodajo dolarjev s terminskim poslom, temveč bo raje kupilo prodajno opcijo na dolarje. V primeru, da se bo njihovo pričakovanje uresničilo in bo dolar celo narasel, bodo pač opcijo zavrgli in dolarje prodali po višjem tečaju na dan priliva.

Zavarovanje pred obrestnim tveganjem

Zavarovanje pred obrestnim tveganjemObrestno tveganje je za večino subjektov bistveno večje kot valutno tveganje. Obrestnemu tveganju so namreč izpostavljena tako podjetja, banke, države in posamezniki. Nenadne spremembe obrestnih mer lahko povzročijo pravo opustošenje. Prav zaradi tega je aktivno upravljanje obrestnega tveganja odločilno za dolgoročni uspeh prav vsake banke in podjetja. Obstajajo številni obrestni izvedeni finančni instrumenti, ki omogočajo prenos obrestnega tveganja na druge udeležence na trgu. Pogledali si bomo tiste, ki se najpogosteje uporabljajo v praksi. Več o zavarovanju pred obrestnim tveganjem lahko preberete v članku Zavarovanje pred obrestnim tveganjem – kako poteka v praksi.

Zamenjava obrestnih mer

Zamenjava obrestnih mer (Interest Rate Swap – IRS) je zavezujoč dogovor med banko in njeno stranko, s katerim ena pogodbena stranka zamenja eno vrsto plačila obresti za drugo, na določeno navidezno glavnico in za določeno obdobje, z drugo stranko. V primeru najbolj pogosto uporabljene klasične zamenjave obrestnih mer (Plain Vanilla IRS) ena stranka plačuje fiksno obrestno mero (Swap rate) in prejema spremenljivo obrestno mero. Nominalni znesek se ne izmenja med pogodbenima strankama ne na začetku ne na koncu pogodbenega obdobja. Uporablja se samo za izračunavanje denarnih tokov, ki se plačujejo med strankama.

Zamenjava obrestnih mer – primer uporabe

Vzemimo primer našega izvoznika, ki je hkrati precej zadolženo podjetje. Ima obsežen kredit po spremenljivi obrestni meri. Ker se podjetje boji rasti obrestnih mer v prihodnosti, bo sklenilo z banko tudi zamenjavo obrestnih mer. V skladu z določili zamenjave bo banki plačevalo fiksno obrestno mero, banka pa bo podjetju plačevala spremenljivo obrestno mero. V primeru rasti obrestnih mer v prihodnosti bo podjetje res več plačevalo po kreditu s spremenljivo obrestno mero, vendar bo hkrati prejemalo tudi višja plačila od banke po sklenjeni zamenjavi obrestnih mer. Podjetje je svoj kredit s spremenljivo obrestno mero sintetično spremenilo v kredit s fiksno obrestno mero. Več o zamenjavi obrestnih mer lahko preberete v članku Zamenjava obrestnih mer.

Obrestne opcije

Podobno kot v primeru valutnih opcij so tudi obrestne opcije izjemno fleksibilni izvedeni finančni instrumenti. Kupcu opcije omogočajo veliko prednosti, njihova slabost pa je vsekakor relativno visoka premija.

Obrestna kapica

Obrestna kapica (Interest Rate Cap) je obrestna opcija, ki omogoča kupcu v zameno za plačilo premije zavarovanje pred rastjo obrestnih mer v prihodnosti. Kupec opcije ima pravico, da v primeru naraščanja obrestnih mer, pozove banko k plačilu razlike med dejansko tržno obrestno mero ter dogovorjeno obrestno mero kapice (ki je seveda izvršilna cena te obrestne opcije). Do primerjav, izračunov in plačil med navedenima obrestnima merama pride periodično. Prednost tega instrumenta v primerjavi z zamenjavo obrestnih mer je, da je podjetje zaščiteno pred rastjo obrestne mere. Hkrati pa ti izvedeni finančni instrumenti dopuščajo podjetju nižja plačila obresti v primeru padca tržnih obrestnih mer v prihodnosti.

Obrestno dno

Obrestno dno (Interest Rate Floor) pa je obrestna opcija, ki omogoča kupcu zavarovanje pred padcem obrestnih mer v prihodnosti. Vlagatelji, ki plasirajo svoje presežke, se namreč bojijo, da bodo obrestne mere v prihodnosti nižje.

Obrestna ovratnica

Obrestna ovratnica (Interest Rate Collar) pa je obrestna opcija, ki je kombinacija obrestne kapice in obrestnega dna. Za razliko od nakupa kapice, kjer je stranka zavarovana pred rastjo obrestnih mer in mora plačati znatno premijo (lahko tudi nekaj odstotkov nominalne vrednosti) pa se v primeru nakupa obrestne ovratnice stranka delno ali v celoti izogne plačilu premije. V takem primeru je podjetje še vedno zavarovano pred tveganjem rasti obrestnih mer v prihodnosti, vendar pa se tudi odpove izjemno nizkim stroškom kredita v primeru znatnega padca obrestnih mer. V takem primeru bi namreč kupec obrestnega dna izvršil opcijo in pozval podjetje k plačilu razlike.

Izvedeni finančni instrumenti v praksi

Pridružite se nam na katerem izmed naših naslednjih seminarjev – Izvedeni finančni instrumenti v praksi, Kompleksnejši izvedeni finančni instrumenti ali Finančni instrumenti in tveganja – in podrobneje vas bomo seznanili, kako posamezni izvedeni finančni instrumenti dejansko delujejo tudi v praksi. Vsi seminarji vključujejo številne praktične primere zavarovanja, pogledali si bomo tudi aktualne cene s finančnih trgov. Na ta način boste bolje obveščeni o novostih, hkrati pa tudi oboroženi za nepričakovane dogodke v prihodnosti. Kontaktirajte nas in mogoče vam lahko hitro pomagamo pri vaši finančni zagati. V kolikor pa imate v svojih portfeljih tudi obveznice s fiksnim kuponom, ki so zelo občutljive na spremembe obrestnih mer, se nam pridružiten na seminarju Obveznice in ščitenje dolžniških portfeljev, kjer boste izvedeli več o merjenju in upravljanju obrestnega tveganja pri obveznicah. Več lahko preberete tudi v članku Izvedeni finančni instrumenti – kaj so in kdo jih uporablja?

Hitra in enostavna prijava na seminar

Posredujte nam vaš elektronski naslov in hitro vas bomo kontaktirali s podrobnostmi o seminarju.

 

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *